Drugošolci v gozdu (naravoslovni dan)

Tam daleč, kjer velika cesta
naredi ovinek, ki vodi ven iz mesta,
in še dlje, za zadnjo stran hiše,
kjer se cesta dviguje vedno više.

Tam zadaj se pokaže strm hrib,
ki pa ne traja dolgo, in že čez hip
se cesta zavihti na drugo stran
in tam se začenja novi, skrivni dan.

Tam je dolina, po kateri teče reka.
Na drugi strani reke stoji prva smreka.
Do nje se pride čez leseni most,
Tam je vhod v skrivni gozd.

(Jure Jakob, Tam)

Na čudovit jesenski dan smo se drugošolci podali iz mesta v bližnji gozd. Ko smo prišli čez strm hrib, se je pred nami odprla barvita, s soncem obsijana jasa, ki je vsem na lica priklicala nasmeh. Privoščili smo si malico, poklepetali, se malo poigrali, nato pa vzeli »detektivski pribor« in se podali na raziskovanje gozda in njegovih obronkov. Od prvih krikov groze in visokih C-jev do sprejemanja drobnih živalic na svoje telo je trajalo le nekaj trenutkov. Našli smo pajke, gosenice, kobilice, mravlje, hroščke, drobne živalice, ki so se pokazale šele, ko smo jih stresli na belo platno in bogomoljke. Slednje so nas povsem očarale. Nekatere so za kratek čas nadomestile naglavni okras, ki so ga kmalu zamenjale travniške rože, ki so jih punce spretno vpletle med svoje lase.

Gozd smo doživeli z vsemi čuti. Občudovali smo rastline, živali, barve, oblike, zaznali različne vonjave, prisluhnili ptičjemu petju in zatipali mnoge teksture. Namesto fotokopirnega stroja smo vzeli voščenko in v parih »prekopirali« lubje.

Ko smo si ogledali različne predstavnike dreves, gob, živali, praprot … smo se počasi odpravili proti šoli, po poti pa nabrali nekaj listov, s katerimi si bomo pričarali čudovito jesensko vzdušje.

Gozd na nas vpliva zelo pozitivno. Gustav Flaubert je dejal: »V govorici gozdov sem želel odkriti besede, ki jih drugi ljudje ne morejo slišati; našpičil sem ušesa in poslušal razodetje njihove harmonije.« Mnogo učencev je reklo, da je to bil njihov najboljši šolski dan. Uživale smo tudi učiteljice.