Skoči na glavno vsebino

Socialna pedagoginja

Kaja Sevčnikar, mag. prof. soc. ped.

Kontakt: kaja.sevcnikar@osglazija-celje.si

Socialna pedagoginja nudi pomoč otrokom s posebnostmi na področju čustvovanja, samopodobe, vedenja, socialnih veščin, komunikacije, odgovornosti in motivacije.

Pozornost usmerja predvsem v podporo otroku ob doživljanju različnih stisk in v razvijanje in krepitev socialnih veščin, ki so pomembne tako za otrokov odnos do samega sebe, kot tudi za učinkovitejše funkcioniranje v različnih socialnih okoljih.

Socialno pedagoška obravnava vključuje:

  • Razvijanje in krepitev ustrezne samopodobe in skrbi zase
  • Razvijanje veščin ozaveščanja, izražanja in soočanja s posameznih čustev
  • Razvijanje empatije in skrbi za sočloveka
  • Razvijanje komunikacijskih veščin
  • Razvijanje veščin navezovanja stikov in sodelovanja
  • Razvijanje veščin sprejemanja lastne drugačnosti in drugačnosti drugih
  • Razvijanje veščin konstruktivnega vedenja in izboljšanja samokontrole
  • Razvijanje veščin prevzemanja odgovornosti za lastno vedenje
  • Razvijanje veščin za reševanje sporov oziroma strategij ravnanj v posameznih socialnih situacijah
  • Razvijanje veščin, ki prispevajo k večji samostojnosti otroka
  • Razvijanje ustreznih učnih strategij in samoorganizacije dela
  • Razvijanje veščin razbremenitve in sprostitve

 

Pri otrocih, pri katerih so spremembe v čustvenem odzivanju in/ali vedenju prisotne dalj časa je potrebna kontinuirana pomoč v obliki dodatne strokovne pomoči. Pomembno je, da smo pri otroku pozorni in poiščemo strokovno pomoč kadar: 

  1. intenziteta čustvenih odzivov in vedenja presega stopnjo pričakovanega za razvojno obdobje ali okoliščine;
  2. vedenje in/ali čustvovanje je nekontrolirano ali iracionalno in se kaže vsaj šest mesecev; motnje se pojavljajo v najmanj dveh okoljih (npr. v šoli, doma, v vrstniški skupini, širšem okolju);
  3. pomembno ovirajo otrokovo učinkovitost in prilagajanje na enem ali več področjih (učni uspeh, socialni odnosi, prilagajanje šolskim pravilom, skrb zase);
  4. otrok nima zadosti varovalnih dejavnikov v svojem primarnem in širšem socialnem okolju (odsotnost izkušenj dobre povezanosti, doživljanje odklanjanja in zavrnitev).

 

 

 

 

Dostopnost